Omemba: dopisnica Karmen Švegelj

»Odesa je ukrajinsko mesto in tudi Odesa se nikoli ne bo vdala, skupaj se bomo bojevali za svojo Ukrajino. Hočemo, da se naši otroci vrnejo domov. Hočemo živeti, delati. Tu ne potrebujemo Rusije. Nismo zanjo vzgajali svojih otrok.«

»Po ruskem napadu, po vojni, ki so jo tukaj začeli, potem ko uničujejo naša mesta, bomo govorili ukrajinsko, angleško, kateri koli jezik, samo ne rusko.«

»Na poljski meji stojijo dolge vrste avtomobilov, s katerimi se vračajo ljudje, ki so že davno odšli in se niso hoteli več vrniti in ki so v različnih državah služili drobiž.«

»Tukaj za mano lahko vidite pristanišče v Odesi in razburkano Črno morje, vse ulice, ki iz središča mesta vodijo do obale in pristanišča, so zaprte, povsod so barikade in vojaki v pripravljenosti, ki ne dovolijo prav nobenega snemanja, saj se bojijo, da bi tako Rusi lahko izvedeli za njihove položaje.«

»Pot iz Ukrajine je bila izjemno težka, tako kot je za vsakega begunca danes, ki zapušča Ukrajino. Vrste so dolge, mraz je hud.«

»Dejstvo je, da begunci nimajo te sreče, da se za njih najtežja pot šele začenja. Ko pridejo na primer v Romunijo ali na Poljsko ali v katero koli drugo državo, se šele začenja iskanje začasnega doma.«